Življenjska preizkušnja

Edvard Bach, ki je odkril Bachove cvetne esence, je zatrjeval, da predstavlja vsaka bolezen klic duše na pomoč. Vsaka bolezen, nesreča ali nezgoda, ki nas prisili, da mirujemo, da prisluhnemo sami sebi, predstavlja duhovno rast. To duhovno rast smo sami priklicali, jo sami podzavestno želeli.
Danes je svet tako nastrojen, da nam nudi veliko materialnega, nič oziroma premalo je prisotnih v vsakdanjiku duhovnih dobrin, vrednot, načel. Prav po teh pa najbolj hrepenijo naše duše.
Tako se zgodi, da postanemo prezasedeni z obveznostmi, sestanki, predavanji, potovanji, da smo nekako prisiljeni biti vedno dobro razpoloženi, prijazni. Tako kot nas okolica želi.
Nadenemo si masko, odtujimo se od svoje duše, vedno bolj.
Nekaj časa vzdržimo takšen tempo, potem se pa telo in duh upreta in se moramo ustaviti. Zaradi bolezni, nesreče, se moramo ustaviti.
Prisiljeni smo ležati nemočni, nebogljeni, bolni in prestrašeni.
Takrat se oglasi naša duša, ki hlepi po duhovni moči. To moč veliko ljudi išče in najde v veri. Da bi bolje ušli iz lastnega subjektivizma in lahko svojo zgodbo videli bolj objektivno, torej s kritično distanco, nam pomagajo Bachove cvetne esence. 38 rožic predstavlja 38 emocij, ki so lahko jeza, ljubosumje, strah, črnogledost, posesivnost, pretirana navezanost, šok…
Prav te esence so obvezna oprema v Ameriki v rešilnih avtomobilih. Kapljice kapnemo pod jezik ponesrečencu. Delujejo takoj, v isti minuti, ko jih posameznik zaužije.
Pravijo jim “tolažba za dušo”.
Ko bi lahko bili sposobni se prej ustaviti in prisluhniti sami sebi, preden nas bolezen ustavi.
Se da?
Seveda, z vsakodnevnim celostnim prizadevanjem za zdravje s hrano, z vadbo, tudi s srečo v družini!
Vredno je spoštovati vsako duševno rast posameznika, bolezen torej, ki ne bo odpravljena, dokler se ne uravnajo vse tegobe, blokade, ki pestijo dušo, torej psihične, ne fizične. Naj navedem nekaj primerov: oseba ne bo ozdravela za hipotirozo, če se v njej ne bodo uravnale emocije strahu.
Oseba ne bo prebolela hipotiroze, če se v njej ne bodo uravnale emocije delohilizma, perfekcionizma itd.
Lahko je razumeti klic duš, ko ležimo v miru, težko je prisluhniti klicu duše, ko drvimo po svetu.

Članek objavljen v Novem Glasu