Zdravilna moč narave

Narava nam lahko pomaga; vedno nam je in nam bo. Sami jo obračamo proti sebi in do nas postane sovražna.
Naravo je treba spoštovati, jo ceniti in občudovati.

Mnogokrat sem se spraševala, zakaj Japonci toliko slikajo, zakaj imajo nenehno fotoaparat v rokah in slikajo vsako najmanjšo podrobnost. Oni svojo navado razlagajo nekako s tem, da je vredno ujeti enkratnost trenutka, neponovljive lepote, ki prvotno biva v naravi.
Narava je lepa, celo tako, da nas očara, prevzame, premami.

Vsaka človeška kreacija je našla svoj prvi navdih v naravi. Zato je enkratnost trenutka vredno ujeti s fotografijo, saj je ta trenutek neponovljiv, kot je neponovljiva in minljiva lepota.
Obstaja pa tudi druge vrste lepota, ki ni zunanja in ni minljiva, ampak je notranja, duševna, je trajna, trdna, večna in tesno povezana z zdravjem. Samo zdrav um lahko biva v zdravem telesu. Druge možnosti ni, v nasprotnem primeru se telo ali um vdata.

Za zdravje si moramo prizadevati z vsakdanjim delom, skrbjo za vadbo, intelektualnim naporom, pravilno prehrano, pri kateri so določeni zadržki nujni, in pravilno duševno držo, ki predpostavlja korektno držo do vsakega človeškega bitja.

Duh se ne sme postarati, ne sme se naveličati življenja, vedno mora ostati bister, radoveden, vitalen, mladosten.
K temu veliko pripomore tudi prehrana, saj obstajajo določena živila, ki dobesedno uplenijo um. To so ogljikovi hidrati – če jih uživamo v popoldanskem in večernem času, sladkorji vseh vrst, tudi tisti »zdravi«, torej sadje, in vsa živila z visokim glikemičnim indeksom: banana in krompir v prvi vrsti.

Oseba, ki je zdrava, izžareva svojo lepoto duše tudi na koži, laseh, iz oči, nasmeška in duševne predispozicije. Tisti, ki niso taki, ki so lepi, a niso zdravi, nimajo notranjega veselja, lasje se mastijo, koža ni čista, nasmeška na obrazu ni oziroma je zaigran in ko bi najraje rekli NE, morajo prikimati.
Taki ljudje plačujejo krvavo visok davek za določen status, ki je vsekakor minljiv!

Članek objavljen v Novem Glasu