Praznik bolezni

Prejšnji teden sem prebirala članek v lokalnem časopisu in ostala domala razočarana. Naslov prispevka je bil Psoriada. Prispevek poroča o srečanju psoriatičnih bolnikov o druženju, igrah, pitju in jedači. Kako so se zabavali, kako so tekmovali in kako je bilo lepo. Prispevek pravi, da je psoriaza velika nadloga, a tudi priložnost za druženje, povezovanje, zabavo in lepa doživetja.

Prispevek se končuje tako nekako, da je Psoriada enkraten dogodek, ki se ga je vredno udeležiti, novim članom pa sporočajo: “pridružite se nam in se veselite z nami”!
Moje razmišljanje je malo drugačno, bolezen je bolezen, ko si bolan, ti telo govori, da nekaj ne delaš prav. Zato je smiselno, da si prizadevaš, da to saniraš. Samopomilovanje, rekoč: “sedaj imam pa psoriazo, neozdravljivo bolezen, vdam se v usodo”… ni pravi način gledanja v svet.
Povezovanje mora biti v vrednotah, ki so vezane na spoštovanje svojega telesa, red v življenju in vsakdanjo vadbo, disciplino v prehrani, tako se “luskavice” elegantno znebimo (preverjeno že večkrat).

Takšen praznik bi moral bolnikom osmisliti bolezen, v luči ozdravitve in prizadevanja za boljši jutri.
Zakaj poveličujemo bolezen, zakaj ne praznujemo zdravja, zakaj ne posvetimo praznik vrednotam, kot so: ne kradi, ne laži, spoštuj svoje telo!
Veliko bolj enostavno je vdati se v usodo in nemočno gledati film, ki se ti odvija pred očmi. Lahko je, ker sam nisi akter, zato se ti zdi, da ne prevzemaš nobenih odgovornosti za svoje zdravje, saj nič ne delaš. Svojo usodo prepuščaš v roke tableti, terapiji… le-te delujejo, zato ozdravitve ni. Sam pa praznuješ svojo bolezen!
Vsako, čisto vsako bolezensko stanje lahko izboljšamo, če svoje telo okrepimo, če si prizadevamo in ga na vse načine, ki jih poznamo, krepimo. Vsaka bolezen je izraz nelagodja duše, zato se moramo dotakniti in uravnati tudi to in ne nazadnje vsako zdravljenje je vsaj 60% odvisno od volje. Hočemo ozdraveti, ali nam je lažje se skrivati za obrazom bolezni?