Diabetes tipa 2 v naturopatiji

1. del

Diabetes tipa 2 je degenerativna bolezen, ki je med nami vedno bolj prisotna, predvsem med mladimi. Glavni vzrok, da telo zboli za degenerativnim obolenjem diabetesa tipa 2, sta debelost in neaktivnost. Ko govorimo o diabetesu tipa 2 v naturopatiji, govorimo o energetskem deficitu vranice. Če želimo telo okrepiti in obolenje odpraviti, moramo biti pozorni, da v telesu s hrano ne sprožimo inzulinskega nihanja.

INZULINSKI INDEKS
Inzulinski indeks se ne nanaša na ogljikove hidrate, ampak na sposobnost živila, ki ni ogljikov hidrat, da sproži nizko, srednje ali visoko inzulinsko nihanje. Mlečni izdelki na primer imajo nizek glikemični indeks, a visok inzulinski indeks.
O inzulinskem indeksu so prvič govorili leta 1997, in sicer dr. Holt, ki je objavil svoj zapis o pomenu inzulinskega indeksa živil v American Journal of Clinical Nutrition.

Kako si lahko doma sami pomagamo s hrano, da (poleg zdravil) čim bolj pripomoremo k ureditvi pravilne presnove sladkorjev?
Ko zaužijemo nekaj, kar sproža inzulinsko nihanje, lahko obremenitev telesa s sladkorji znižamo tako, da uživamo beljakovine, telo potrebuje veliko energije, da presnavlja beljakovine, zato bo porabilo tudi en del sladkorjev, ki bi se drugače nalagali v našem telesu.

Živila, ki urejajo inzulinska nihanja v telesu, so: prosena kaša, cimet, ajdov čaj, brokoli, datlji, semena.

Primer naturopatskega jedilnika, ki ureja inzulinsko nihanje v telesu:
Zajtrk – prosena kaša, sveže naribano jabolko, cimet, datlji, agavin sirup.
Malica – sveža jabolka, 2 x jajce
Kosilo – Juha brokoli, prosena kaša s piščancem, solata in fižol
Malica – sveže korenje
Večerja – brokoli, skuša, fižol.

Pri urejanju presnove sladkorja v telesu pripomore mineral krom, dobimo ga veliko v sadju in zelenjavi, kot so brokoli in datlji.
Po tradicionalni kitajski medicini povezujemo nepravilno presnovo sladkorja z deficitom vranice in osebi, ki ima težavo s presnovo sladkorja, pravimo, da ima vranični deficit in da je vranični tip človeka.

Kako izgleda vranični tip človeka?
Ta tip morfološko prepoznamo po celulitu, mlahavosti tkiv, slabem spominu, visokem glasu, zastajanju vode v telesu (zatečene noge), jutranji zabuhlosti obraza, ženski plešavosti, počasnosti gibov in miselnih procesov, pozabljivosti, demenci, apatiji, brezvoljnosti, dolgočasju, zmedenosti, lenobi, predrznosti (v slabem smislu), aroganci, prepotentnosti, brezsramnosti ter pomanjkanju lastne vrednosti in morale.

2. del

Človek se tak ne rodi, pač pa se to degenerativno stanje po navadi pojavi v drugi polovici življenja. Vendar danes najdemo vse pogosteje v takem stanju že srednješolce, kar vzbuja skrb, saj postanejo taki ljudje vodljivi, ker ne zanjo razmišljati s svojo glavo. Nimajo lastnih stališč, mnenj, pogledov in ambicij, temveč so samo del množice, brez svoje hrbtenice.
Z razpadanjem socialne države se takšno stanje samo še širi. Ljudi je vse bolj strah, imajo vse manj denarja in so prisiljeni pristati na to, kar jim ponuja država. To pa je danes sinonim za omejenost, tako družbeno, sanitarno kot tudi intelektualno.

POMEN PREHRANE
Najprej pomislimo, kako so se prehranjevali naši predniki v prazgodovini. Rastline so grizli surove, uživali pa veliko kalčkov, otrobov in vlaknin. Sladkorji so bili zelo velika redkost, samo pojedino pa je pračlovek doživel zelo redko oziroma le, ko je naletel na gromozanski grmiček malin ali panj medu.
Naše telo je še iz tistih časov narejeno tako, da preživi in da ne živi v izobilju, torej deluje tako, da ob pojedini stremi k temu, da napolni vse rezervoarje. Takrat nam na pomoč priskoči inzulin, ki pri pojedini pomaga skladiščiti, preusmeri zaloge v energijo, sprazni kri, mi pa posledično ponovno začutimo, da smo lačni. Ta telesni mehanizem deluje z namenom, da lahko ob času pojedine in zalog skladiščimo veliko količino hrane. Na ta način je lahko pračlovek v celoti izkoristil to, kar mu je narava v danem trenutku dala na razpolago.

Dandanes večinoma ni težav s pomanjkanjem in naše telo je nenehno izpostavljeno pojedini, česar pa le-to ne razume, ampak še vedno uporablja in ponavlja mehanizem za skladiščenje zalog. Posledično, več sladkorja zaužijemo, več želje imamo po njem.
Ko spijemo kavo s sladkorjem (ob upoštevanju, da ena vrečka vsebuje približno 7 g sladkorja), moramo pomisliti na dejstva v našem telesu. V naši krvi je približno 2,3 g sladkorja za približno 5 litrov krvi. Ko telo navsezgodaj sprejme kavo z vrečko sladkorja, doživi pojedino in se vzpostavi omenjeni cikel. Sicer je manj škodljivo, če “pojedino” zaužijemo zjutraj, najbolj pa nam to škoduje zvečer.

3. del

V takih primerih govorimo o glikemičnem indeksu živil, vezanem na sposobnost organizma, da dvigne naš sladkor v krvi. Glikemični indeks je vezan na količino sladkorja, ki se nanaša na ogljikove hidrate. Poznamo še glikemično obremenitev, ki je povezana z glikemičnim indeksom in količino hrane, ki jo zaužijemo. Skratka, če zaužijemo živilo z nizkim glikemičnim indeksom, z njeno količino ne smemo pretiravati.

Pri težavah s presnovo sladkorjev moramo poleg glikemičnega indeksa paziti tudi na kakovost živil – da se izogibamo beli moki in belemu sladkorju, da ne pretiravamo s prekuhavanjem živil, saj to izrazito dvigne glikemični indeks živila, npr. surovo korenje ima GI 20, kuhano pa kar 70.

Priporočena je uporaba polnozrnate moke, saj PRAVA polnozrnata moka vsebuje kalčke z beljakovinami, vlaknine in ogljikov hidrat. Beljakovina v žitu zniža glikemični indeks in ta postane manj nevaren.

Če pri pripravi hrane poleg ogljikovega hidrata uporabljamo še kakovostno olje, na primer oljčno, bomo upočasnili absorpcijo ogljikovega hidrata in tako bomo rahlo zmanjšali glikemični indeks, saj se bo živilo počasneje vsrkalo.
Glikemični indeks je predlagal in o njem pisal dr. Jenkins leta 1981 v American Jorunal of Clinical Nutrition.

Članek objavljen v Novem Glasu